http://bvdinamik.com/vcgn

19.2.2012 – 7. nedelja med letom
petek, 24. februar 2012
Današnji evangelij najbolje ponazarja, kako se v Jezusovem življenju med seboj prepletajo besede in dejanja pa tudi čudeži so namenjeni temu, da pospešujejo razodevanje njegovega poslanstva in njegove osebe. Nekega dne se je razvedelo, da je Jezus »v hiši«. Skoraj gotovo gre za hišo Simona Petra, kjer je bil »kakor doma«, ko je deloval v Kafarnaumu. Zbralo se je toliko ljudi, da nikakor ni bilo mogoče vstopiti skozi vrata. Možje, ki so prinesli hromega sorodnika ali prijatelja, so obšli oviro tako, da so odkrili streho ter bolnika v rjuhi spustili pred Jezusa. Stvar nikakor ni nemogoča, če pomislimo na palestinske hiše v tistem času (in deloma tudi danes), ki so bile vse pritlične, streha pa je bila iz lesa in zbite zemlje. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi.« Nekateri pismouki so se pohujšali in so mislili sami pri sebi: »To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Prisluhnimo nadaljevanju, kakor je zapisano v evangeliju: »Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: 'Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je rekel hromemu: 'Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!'« Nasprotniki so imeli dva dokaza, da bi lahko verjeli, da ima Jezus oblast storiti to, kar dela: prebral je njihove misli (in oni so dobro vedeli, da je res) in ozdravil telesno bolezen hromega. Jezus ne zanika njihove trditve, da lahko samo Bog odpušča grehe, s čudežem pa jim dokaže, da ima na zemlji enako oblast kakor Bog. To je eden od vrhuncev razodevanja osebe Jezusa Kristusa v Markovem evangeliju. Zdaj pa pustimo zgodbo in se vrnimo v sedanjost; zavedati se moramo, da gre za nas, da tisto, kar se je nekega dne zgodilo v Simonovi hiši, Jezus še naprej tudi danes dela v »Simonovi hiši«, ki je Cerkev. Mi smo tisti hromec vsakokrat, ko stopimo pred Boga, da bi prejeli odpuščanje grehov. Resnica, o kateri želimo razmišljati tokrat, je prav tista, ki so jo ubesedili pismouki in jo Jezus posredno potrdi: samo Bog lahko odpušča grehe. Človek lahko »stori« greh, le Bog pa ga lahko »odpusti«. Domišljavost modernega človeka, da si lahko sam odpušča (»Jaz sam se danes obtožujem in samo jaz si lahko odpustim!« vpije Sartrov junak.) ali celo zanika obstoj problema, ki se imenuje »greh«, je najbolj vznemirljivo znamenje izgube moralnega čuta v naši kulturi. Ta resnica – da lahko samo Bog uniči greh – ne velja le za sedanje grehe, ampak za tisti globlji greh, ki je posledica in hkrati korenina vseh grehov, ki jih storimo. Prav to razširjenost grešnosti ali nagnjenosti h grehu ima v mislih Sveto pismo, ko govori o grehu v ednini, kakor o skrivni moči, ki je skrita v naših udih in nas sili delati nekaj, česar mi sami ne odobravamo, ki kakor hudobni tiran nemoteno vlada »v naših umrljivih telesih« (Rim 6,12).
 
31. julij 2011, 18. navadna nedelja
nedelja, 31. julij 2011

5hlebov.jpgIn velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14,19–21)

»Sočutje«, izraz tiste nagonske ljubezni, ki ima svoj izvir v materinem srcu, je v Stari zavezi izraz Božje ljubezni do svojega ljudstva, v današnjem evangelijskem odlomku pa postane znamenje, da se je spolnilo, kar je Bog povedal po preroku: »Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal« (Ezk 34,16). Jezus to Božjo besedo spolni. On je »Dobri pastir«, ki zbira razkropljene in postane »središče« novega Božjega ljudstva, ki se zbere v puščavi, da bi začelo novo pot, bolj človeško življenje, kar se pokaže iz tega, kar sledi v pripovedi. Vse dogajanje ima značaj neke vrste praznovanja, saj dejanja in besede Jezusa in učencev sledijo hitro in trezno, vendar vedno slovesno; učenci bodo poučeni o smislu »daru«. Pristopijo k njemu, da bi mu povedali, da je že pozno in bi bilo bolje odsloviti množico, da bi vsak šel v vas in si kupil, kar potrebuje za jed. Poseg učencev vodi njihova skrb za množice. Tudi materialni vidik življenja je zelo pomemben. Vendar mislijo, da se mora na tem področju vsak znajti po svoje. Poslanstvo ne vključuje materialne pomoči. In vendar jo. To zahteva odločna Jezusova beseda: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Učenci so odprti za Jezusovo voljo, pripravljeni so dati, tisto nekaj malega, kar imajo. To izročijo Jezusu in nič več ni potrebno, da bi vsak poskrbel zase; kadar sta v daru velikodušnost in zastonjskost, takrat so tudi človečnost, bratstvo in občestvo. Jezus nato ukaže, naj učenci množico posedejo, ali bolje, naj jih »spravijo k mizi«. S tem pa pripoved dobi evharistični pridih. Nikjer sicer ni nobene besede, ki bi dala razumeti, da se dogaja pomnožitev. Jasno pa se pokaže, da to, kar se uresničuje, postaja »zastonjski dar«, dar, na katerega je bil poklican Božji blagoslov, dar, ki je namenjen vsem, ki so tako vpleteni v blagoslov, v občestvo. To je dar, ki gradi občestvo, ki ustvarja skupnost.  

 
24. julij 2011, 17. navadna nedelja
nedelja, 24. julij 2011

pearl.jpg»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,44–46)

V evangelijski priliki o dragocenem biseru ne manjka razlik. Te imajo svojo vrednost. Kažejo na različno ravnaje dveh, o katerih je govora. Dobro si ju oglejmo: našla sta nekaj tako dragocenega, da sta popolnoma spremenila svoje življenje. Prvi je dninar, nekdo, ki dnevno dela na njivi, ki ni njegova. Lahko si predstavljamo, da je tisti dan, ko je oral ali okopaval ali pospravljal gospodarjevo njivo, slučajno naletel na zaklad, o katerem ni nikdar sanjal; osuplost, začudenje in potem veselje so bili neizmerni; odločil se je: ta zaklad bo njegov. Drugi je trgovec, bolje émporos, kakor pravi grško besedilo, to je nekdo, ki poseduje emporij, veliko skladišče s prodajnimi mesti, ki so bila raztresena tu in tam; nekdo, ki trguje z biseri, nekdo, ki se nanje spozna in išče vedno nove. To zahteva njegov poklic. Nekega dne pa se je znašel pred dragocenim biserom. Kot dober poznavalec je takoj razumel, da ima vrtoglavo vrednost. Trgovec ga je videl, vendar se je delal neumnega. Gorje, če bi v trgovini pokazal svojo vznemirjenost. Kdor trguje, se mora obnašati, kot da bi ga kupčija sploh ne zanimala, v sebi pa se je že odločil in naredil načrt: »Ta biser mora biti moj.« Tako sta ubogi dninar in bogati trgovec tistega dne postavila na kocko svoje življenje. V očeh drugih sta naredila čudne stvari: znebila sta se vsega svojega imetja, da bi dobila tisti zaklad, tisti biser. Vrhunec obeh prilik je prav v tem: »Najde, gre, proda vse, kupi.« Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo je tako velika dobrina, da tisti, ki naleti na oznanilo kraljestva, ki se je približalo, ki razume njegovo neprecenljivo vrednost, čuti, da mora narediti kakršnokoli žrtev, samo da bi ga posedoval. V obliki prilik Jezus ponavlja »spreobrnite se«, »poboljšajte se«. Po: M. Galizziju  

 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 296

Anketa

Božič je zame...
 

Obiskanost:

Obiskov včeraj: 23
Obiskov danes: 4
Največji dnevni obisk: 333
Obiskovalcev: 90530